Aktualna sociološka študija na osnovi večletne empirične raziskave obravnava povezave med rasizmom in feminizmom – protislovno zvezo protimigrantske rasistične politike držav EU in politične retorike, ki zagovarja integracijo nezahodnih, zlasti muslimanskih migrantk v zahodno družbo s perfidnimi slogani o njihovi osvoboditvi iz patriarhalnih razmerij, v katera naj bi jih sililo muslimastvo. Dokumentira načine, na kakršne so nezahodnjakinje instrumentalizirane za politične in ekonomske namene, ter spolno in rasno neenakost. Izhaja iz teorije družbene reprodukcije in političnoekonomske analize konkretnih politik, državnih ukrepov in teoretskih diskurzov. Obravnava zahteve za pravice žensk iz nabora neoliberalne politike, desnosredinskih in nacionalističnih strank ter protislovnih stališč feminističnih teoretičark in političark. Osredotoča se na razmere v Franciji, Italiji in na Nizozemskem, pri čemer proučuje izkoriščanje in vpletanje feminističnih tematik v protiislamske in ksenofobne kampanje, čemur pravi »femonacionalizem«. Pokaže, da označevanje muslimanov, češ da so grožnja za zahodne družbe in nasilni zatiralci žensk, vzporedno s poudarjanjem potrebe po odrešitvi muslimank in migrantk pomeni izrabo spolne enakosti za upravičevanje rasistične politike in retorike. Razgalja ekonomsko funkcijo take prakse ter konkretne koristi, ki jih ima na račun takega izkoriščanja ureditev skrbstvenega in socialnega dela na Zahodu. Razčlenjuje, kako neoliberalni ukrepi za državljansko integracijo in femonacionalistke z zavajajočimi slogani o emancipaciji silijo muslimanke in nezahodne migrantke v podpisovanje integracijskih pogodb, v segregirana gospodinjska in skrbstvena dela, pogosto prostovoljna, ki naj bi jih opolnomočila in pripravila za vstop na trg dela in v zahodno družbo, in sicer ne glede na pretekle delovne izkušnje ali izobrazbo priseljenk. V socialnoskrbstvenem sektorju dela v zahodni Evropi okoli 42 odstotkov muslimank in nezahodnih priseljenk. Ta sektor je torej močno spolno in rasno zaznamovan. Pri tem ne gre pozabiti, da je bila vloga, ki jo v diskurzu predvsem skrajno desnih strank v Evropi danes igrajo muslimani, v devetdesetih letih 20. stoletja namenjena moškim iz vzhodne Evrope, ženske iz teh držav pa so bile predstavljene kot žrtve nazadnjaških kultur. Avtorica zgodovinsko poudarja kontinuirani odnos Zahoda do nezahodnih moških in žensk v spregi z ekonomskimi interesi, neokolonialnim diskurzom in razmerji kapitalističnega gospodarstva. Spodbujanje retorike delitve na nas (belce, Evropejce, zahodnjake, kristjane, civilizirane, prijazne do žensk) in njih (nebelce, Neevropejce, nezahodnjake, muslimane, necivilizirane, mizogine »druge«) koristi le nacionalističnim političnim silam, njihovo sklicevanje na pomanjkanje spolne enakopravnosti v priseljenski, predvsem muslimanski skupnosti je bilo ključno pri ustvarjanju ali krepitvi rasističnih teženj v Evropi.
Knjigo navezujemo tudi na študije Lilijane Burcar, bell hooks, Silvie Federici, Jovite Pristovšek in Cinzie Arruzza. <- linki na http://www.zalozba-sophia.si/katalog/2020/v-imenu-pravic-zensk
Kot sklene prevajalka in avtorica spremne besede Antonija Todić: »Naj nam bodo v knjigi orisane razmere v tujini in domače težnje svarilo, a tudi vzgib za boj proti vsaki politiki, ki eno vrsto neenakosti odpravlja z drugo. Zlasti pomemben je avtoričin premislek, kako so v oblikovanje in izkoriščanje femonacionalistične politike vpletene nekatere feministične intelektualke in femokratke. Te (samooklicane) feministke zagovarjajo delo kot nujni korak na poti k emancipaciji zatiranih nezahodnjakinj, in sicer po svojem zgledu, kakor naj bi same dosegle enakost, ko so se vključile na trg dela. Toda delo, ki ga zahtevajo od migrantk, je prav tisto, ki mu same hočejo ubežati, da bi se udejstvovale na drugih področjih. Feministična podpora femonacionalistični politiki je izrazito protislovna: po eni strani izraža usmiljenje do migrantk, po drugi svoje nezahodne ‘sestre’ potiska v umazanijo, ki je zahodnjakinje ne želijo počistiti same; po eni strani zagovarja produktivistično etiko emancipacije, po drugi pa reproducira ospoljene predstave o reproduktivnem delu kot o ženskem delu; glasno obsoja patriarhat nezahodnih družb, obenem pa molči o patriarhalnih strukturah pred lastnim pragom. Stališče femokratk odlično povzema tudi Christine Delphy: ‘Morda je to rasistično, toda ne pozabite na ženske.’ Torej naj bi bilo za izboljšanje položaja žensk vredno tvegati rasizem. Neoliberalni feminizem, ki bi osvobodil le nekatere ženske na račun vseh drugih, je nevaren in zgrešen.«
