Knjiga prinaša podrobno in prodorno analizo teorij civilne družbe pri Heglu, Marxu in Axlu Honnethu, obenem pa je drzen poskus vnovične utemeljitve kritične teorije družbe kot normativne kritike kapitalizma. Avtor prekinja molk, ki v kritični teoriji nastopi, brž ko gre za ekonomske teme. Marxova ekonomska dela obravnava vzporedno s Heglovim Orisom filozofije pravice.
Študija je razdeljena na štiri glavne dele: ekspozicijo in marksistično kritiko Heglove filozofije ekonomije, kritiko Honnethovega poskusa rekonstrukcije Heglove filozofije pravice, kritiko Kantovega pojmovanja refleksivne svobode ter ekspozicijo in kritično sprejemanje heglovskega pojmovanja refleksivne svobode. Pokaže, da Heglovo pojmovanje refleksivne svobode kljub vsem kritikam (vključno z avtorjevo) daje normativne iztočnice za kritiko kapitalističnega gospodarstva in ekonomije in da je zato poučno za razmišljanje o komunizmu ali vsaj komunitarnosti, univerzalnem, razmerju med individualnim in družbenim. Podrobno razčlenjuje Heglov pojem nravnosti, njegovo kritiko novoveških teorij državne pogodbe in pojmovanje svobodne volje ter razmerja med individualnim in skupnostnim, razmerje med svobodo in lastnino ter tri glavne oblike konstituiranja lastnine, vprašanje abstraktne pravice. Pri kritični obravnavi civilne družbe imata po Heglu ključno razsežnost (danes čedalje bolj pozabljena) vloga policije kot institucije etičnega življenja oz. nravnosti in pomen korporacije, ki je v tem, da zagotavlja udejanjanje pojma pravice, saj ima ključno vlogo pri prehodu iz civilne (meščanske) družbe v državo kot polje nravnosti. Etična institucija korporacije, kjer naj bi neskončno težnjo po kopičenju bogastva in zanimanja samo za lastni interes in blagostanje presegla težnja po skrbi za skupno dobro in blaginjo, pomeni anticipacijo konkretne univerzalnosti države, individualna svoboda in skupnostni etos ne smeta biti ločena (oblike konkretne univerzalnosti so družina, strokovna združenja, država). Z nadaljnjim razčlenjevanjem teh razmerij avtor pokaže, da Hegla ne moremo razumeti kot zagovornika ekonomskega liberalizma in ekonomije svobodnega trga, prav tako pa kritično ovrednoti tudi Honnethovo aktualizacijo Hegla. Avtorjevo zanimanje za Heglovo filozofijo ekonomije je drugačno in ga ne vodi tako kot Honnetha prepričanje, da je treba Heglov projekt zgolj empirično aktualizirati. Nasprotno, natančno pokaže, zakaj naposled spodleti tudi eni izmed najzahtevnejših teorij, ki civilno družbo kljub njenemu atomizmu umešča v nravnost.
Knjiga je odličen vpogled v temeljna vprašanja sodobne družbe. Priporočamo jo z vzporednim branjem Pašukanisove knjige Splošna teorija prava in marksizem, Rudovo študijo Heglova drhal, Heinrichovo Kritiko politične ekonomije ter Kržanovo študijo Marxova teorija vrednosti in razredov.
“Avtor prekinja molk, ki v kritični teoriji nastopi, brž ko gre za ekonomske teme. V ospredje postavlja projekt, ki so ga vodilni sodobni teoretiki kritične teorije bodisi potisnili na stranski tir bodisi opustili, namreč Marxovo kritiko politične ekonomije. Marxova ekonomska dela obravnava vzporedno z Orisom filozofije pravice, v katerem Hegel najnadrobneje razčlenjuje politično ekonomijo svojega časa. Vendar pa Ellmersovo zanimanje za napredno ekonomsko teorijo ne meri na vnovično utemeljitev ekonomije kot domnevno nevtralne pozitivne znanosti, temveč na normativno ekonomsko teorijo, ki cilja na kritični prikaz kapitalistične družbe in podaja obrise njenega preseganja. Ellmers se zaradi odsotnosti eksplicitne obravnave normativnih tem pri Marxu in večini avtorjev frankfurtske šole ponovno zateče k Heglu. S tem pa prekinja tudi molk o normativnih temeljih kritične teorije. Svoboda in ekonomija zato ni le prodorna analiza teorij civilne družbe pri Marxu, Heglu in Honnethu, temveč tudi drzen poskus vnovične utemeljitve kritične teorije družbe kot normativne kritike kapitalizma.” (iz spremne besede Saša Furlana)
Odzivi medijev – Bukla, Samo Rugelj; Bukla 143, 2018, Recenzija Bukla
