Warkovo kompleksno in navdihujoče, mestoma tudi pionirsko delo lahko označimo kot premik od raziskovanja medijskih reprezentacij na ravni vsebine in diskurza k raziskavam medijev in dela kot tehnologije; njegov pristop bi lahko imenovali tehnični ali tehnološki materializem. Od »klasikov« so nanj najbolj vplivali Marx, Althusser in Deleuze, njihove teorije pa izvirno razvija naprej in pri tem je v marsičem pionirski. Rdeča nit študije je vprašanje »Kaj storiti?«, obravnava vprašanja teorije, tehnologije in antropocena (dobe, v kateri je človeško delovanje nepovratno zaznamovalo in spremenilo okoljske procese). Antropocen poskuša misliti s pomočjo Marxovega koncepta »neozdravljive razpoke v povezanosti družbene in z naravnimi zakoni življenja predpisane menjave materije« ter z reafirmacijo tehnološkega uma (vzporedno z Donno Haraway) proti doksi pavšalno kritične humanistične teorije, proti narcističnemu antropocentrizmu, pa naj bo ta še tako kritičen. Razmišlja torej o tem, kakšno obliko kolektivnega svetovnega dela bi morali šele razviti, da bi mogli graditi stvarno prihodnost in stvarno utopijo.
Posledice antropocena raziskuje skozi zgodbo dveh imperijev, sovjetskega in ameriškega. Zgodovino (od oktobrske revolucije naprej, ki jo vzame kot izziv in iz nje izkoplje skozi zgodovinski razplet obstranjene mislece in ideje), literaturo, umetnost (avantgarda, situacionizem, Andrej Platonov, Kim Stanley Robinson) in družbene boje povezuje kot močne vire za ponovni premislek o svetu. Molekularnost ali manjšinskost Warkovega zastavka je v trditvi, da novost epohe kliče po drugačnih načinih organizacije mišljenja in delovanja, saj je problem same misli organizacijskega značaja. Vsaka filozofija je produkt oblike dela: »Oblike dela producirajo metaforične podaljške samih sebe, ki svet razumejo po modelu lastnih dejanj.« S te perspektive se postavlja na stran nizke teorije nasproti visoki. Prva posreduje med koncepti različnih (znanstvenih, tehničnih, intelektualnih, afektivnih, ročnih itd.) oblik dela, torej različnih perspektiv različnih življenjskih oblik, ne da bi se jim čutila nadrejena ali podrejena. Druga vse te oblike podreja svojim večnim pojmom. »Opravimo s spektaklom mislecev-gospodarjev,« izjavi v duhu situacionistov. V ta namen Leninovemu dialektičnemu materializmu zoperstavlja tektologijo Aleksandra Bogdanova (nesojenega vodje boljševikov). Iz ruševin zgodovine potegne upanje, vendar poskuša samo utopičnost iztrgati Blochovi zastavitvi, po kateri je ta lahko le mesijanska razsežnost sredi vsakdanjega. Sam nanjo gleda kot na spekulativni diskurz o povsem praktičnih zadevah, denimo o tem, kako se lahko vsakdanje izkušnje delujočih ljudi vseh vrst, tehnični preboji ali hacki, utopične spekulacije itn. navezujejo in povezujejo za skupno stvar. Glede na to, da je Bogdanov ostal znotraj paradigme dominacije dela nad naravo, kot nujni korektiv uporabi pisatelja Andreja Platonova (zlasti roman Čevengur). Ključni uvid Platonova je, da delo sicer močno pritiska na naravo, a narava še toliko bolj na delo. V teh okoliščinah Wark pokaže, da je bolj kot spekulativni obrat v obliki spekulativnega realizma ali pospeševalništva potrebno pripoznanje prepletenosti človeka, narave in tehnologije. Prek koncepta Ogljikoosvobodilne fronte poziva k poetiki in tehniki novih organizacij vednosti.
Knjiga vnaša v slovenski prostor drugačen pristop k razmišljanju, ki zaradi svoje izjemne kompleksnosti, resnične transdisciplinarnosti in kreativnosti presega šablonska teoretska ali umetniška razglabljanja.
