Pričevanjski zapis o zadnjem obdobju bojev za severno mejo Slovenije leta 1919. Združuje dokumentarnost operativnega dnevnika Koroškega odreda iz leta 1919, ki je osnova knjige, opis vojaškega podviga velike koroške ofenzive in dogajanja ob njej, analizo slovenskega vojaštva po 1. svetovni vojni, tri priloge, od tega dva zemljevida s prikazom operacij in razvrstitve bojnih enot, ter slikovno gradivo iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, deloma prvič objavljeno.
V začetku maja 1919, po propadli aprilski ofenzivi slovenskih enot na Koroškem, so avstrijske sile zasedle Mežiško dolino in prodrle do Slovenj Gradca ter Mute na Štajerskem. Slovenska koroška fronta je skoraj razpadla, razgaljen je bil bok Maistrovega obmejnega poveljstva v Mariboru. Vrhovna komanda v Beogradu je na Slovensko poslala močne enote in skupino višjih oficirjev z nalogo, da reorganizirajo slovenske enote in z združenimi silami rešijo situacijo na Koroškem. Med njimi je bil podpolkovnik Ljubomir M. Marić, ki so mu zaupali poveljstvo nad večino slovenskih enot in prodor v glavni smeri napada. V knjigi je na podlagi operativnega dnevnika Koroškega odreda iz leta 1919 popisal priprave na ofenzivo, njen potek ter dogodke takoj po zmagi. Izjemno napeta pripoved se začne in medias res, neposredno po zlomu koroške fronte. Prikazuje mrzlične priprave enot, ki so pred le nekaj tedni doživele popoln poraz, na zmagovito ofenzivo. Daje vpogled v duševno stanje vojakov in starešin pred odločilnim dnem napada, ko bi lahko nezaupanje vase povzročilo nov poraz. Popelje nas od izhodiščnih položajev in bojev z avstrijskimi čelnimi silami v dirko za mostove na Dravi, vse do odločilnega manevra, ki je omogočil zavzetje Velikovca, Celovca in Gosposvetskega polja.
Odlomek iz knjige:
Isti dan okoli 10.40 me je poklical načelnik štaba vrhovne komande in mi povedal, da moram zaradi prihajajoče operacije na koroški fronti nujno v Ljubljano, da naj se dam na razpolago komandantu Dravske divizijske oblasti, generalu Smiljaniću, in mu pomagam kot njegov nekdanji načelnik štaba Drinske divizije iz časa preboja solunske fronte. Razložil mi je politično situacijo in potrebo, da se čim prej povrne status quo ante bellum, tj. vrnitev naših enot na črto, ki so jo zasedale, preden so Avstrijci začeli svojo ofenzivo, ter rekel: »Razložite generalu Jankoviću in generalu Smiljaniću, da bi rad, da tam naredite čudež! […] Nujno se moramo čim prej prebiti čez Velikovec in z druge strani zasesti ugodne položaje, da bi se ne le utrdili na levem bregu Drave, temveč bi po možnosti in po potrebi uspešno nadaljevali tudi operacije za zavzetje Celovca.« Izgovoril je te besede in z levo roko na zemljevidu pokazal smer: Jezersko–Velikovec–Djekše, potem pa z desno odločno sledil smeri Velikovec–Celovec in tako podkrepil svojo sicer jasno izraženo idejo manevra.
