Temeljno in sodobno delo na področju družbene, kulturne in politične zgodovine habsburškega imperija in 19. stoletja, ki presega prevladujoče nacionalistične in etnicistične paradigme.

V strokovni javnosti velja za najboljši prikaz Habsburške monarhije, saj se avtor v naraciji in pri utemeljevanju svojih tez in stališč opira na zelo obsežen nabor najsodobnejše literature, zlasti pa predstavlja izvirno perspektivo habsburške zgodovine, ki presega partikularne, nacionalno zaznamovane recepcije, ki so jih na ozemlju Avstro-Ogrske kmalu po njenem razpadu začele vzpostavljati nacionalne zgodovinopisne šole in so se uveljavile kot dominantna paradigma v zgodovinopisju ter legitimirale mitične predstave o posebnosti, starodavnosti, ekskluzivnosti posameznih nacij. V nasprotju s temi avtor pokaže, na kakšen način je cesarstvo predstavljalo politični in identitetni okvir milijonom avstrijskih (in kasneje ogrskih) državljanov. Pojasnjuje, kakšne rešitve so razvili in s kakšnimi izzivi so se soočali uradniki, vojaki, politiki in akademiki pri vzpostavljanju in razvijanju zelo heterogene politične entitete. Pri tem opozarja, da so to državo resda razcepljale jezikovne, verske, pokrajinske in zgodovinske razlike, vendar si je oblast prizadevala to raznolikost upravljati z institucionalnimi in političnimi sredstvi. V nasprotju s predstavo o ječi narodov pokaže, da je prav država s svojo institucionalno zgradbo in političnimi odločitvami ključno prispevala tako k razmahu narodnih gibanj in k procesu uspešnega privzemanja nacionalne identitete med širšimi sloji prebivalstva kakor tudi k univerzalnemu oblikovanju državljanstva in federativnosti. Pokaže tudi, da leto 1918 v zgodovini srednjeevropskih družb oziroma skupnosti ni pomenilo radikalnega in nepovratnega preloma. Navkljub spremembi političnega okvira se je večina institucionalnih, družbenih in kulturnih pridobitev, ki jih je uvedla habsburška država, na prostoru novonastalih držav ohranila še globoko v 20. stoletje.

Knjiga vsebuje tudi bogato dokumentarno gradivo, sklene pa se s spremno besedo zgodovinarja dr. Jerneja Kosija, ki se v svojih raziskavah 19. stoletja ukvarja zlasti z nacionalnimi gibanji ter njihovimi razrednimi in političnoekonomskimi konteksti; Judsonovo študijo umešča v slovensko zgodovinopisje in kulturni prostor. Knjiga ni le temeljno in novo študijsko gradivo, ampak je primerna za najširši krog bralcev.