»Eric Hobsbawm je bil ena zadnjih nepreklicnih avtoritet v anglosaškem oziroma zahodnem svetu, eruditov v dobrem in slabem pomenu besede, ljudi, ki so bili zmožni sintetično obvladovati stoletja, izreči kritično besedo o vsem in vsakem. /…/ V knjigi je temeljito razčlenil zaton imperializma, vzpon in padec velikih ideologij ter druge ključne procese med prvo svetovno vojno in devetdesetimi leti 20. stoletja, in to v svojem značilnem slogu /…/.«

»Ob koncu moramo opozoriti še na motive, ki so Hobsbawma vodili pri pisanju /…/ zlasti na motiv, ki ga je opredelil kot uničenje preteklosti, popolno ignoranco do družbenih mehanizmov, ki navezujejo sodobno izkušnjo posameznika na izkustvo prejšnjih generacij. Ta pojav, ki se je začel naglo stopnjevati v zgodnjih devetdesetih letih, ima za enega najbolj strah zbujajočih pojavov poznega 20. stoletja. Ljudje sploh ne poznajo več preteklosti, živijo v ‘nenehni sodobnosti’. Danes, skoraj četrt stoletja po izidu izvirnika te knjige, lahko neposredno opazujemo posledice tega pojava v ponovnem vzponu fašističnih in nacionalističnih ideologij.«

– Iz spremne besede dr. Boža Repeta

Temeljno delo svetovno priznanega zgodovinarja, eruditskega humanista in publicista, v katerem se struktura »kratkega 20. stoletja« izrisuje kot triptih: dobi katastrofe od leta 1914 do let po drugi svetovni vojni, ki zajema čas totalne vojne, svetovno revolucijo, padec liberalizma in konec imperijev, je sledilo petindvajset ali trideset let »zlate dobe«, izjemne gospodarske rasti in družbene preobrazbe (družbena in kulturna revolucija 1945–1990), ki je verjetno spremenila človeško družbo globlje kot katerokoli drugo obdobje, primerljivo po svoji kratkosti. Zadnji del stoletja pa je bil znova obdobje razkroja, negotovosti in krize za velika prostranstva sveta, denimo za Afriko, nekdanjo ZSSR in nekdanje socialistične države Evrope, pa dejansko doba katastrofe iztek hladne vojne z uničenjem socialističnih sistemov. Ko so se osemdeseta leta prevesila v devetdeseta, je razpoloženje ljudi, ki so razmišljali o preteklosti in prihodnosti, vse bolj spominjalo na pobitost fin-de-siècla. Z zornega kota devetdesetih je šlo »kratko 20. stoletje« na poti od enega do drugega kriznega obdobja skozi kratko zlato dobo in je zdaj na poti v neznano in problematično, a nikakor ne nujno apokaliptično prihodnost. Tako je avtor 20. stoletje orisal s »ptičje perspektive«, kot se je izrazil sam.

Nadvse informativna zgodovinska knjiga z ogromno humanističnega duha, primerna za najširši krog ljudi. Delo vsebuje obsežno bibliografijo, imensko in stvarno kazalo ter slikovno gradivo.

Čas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914–1991 je sklepno temeljno delo v nizu preostalih treh s pregledom in analizo novoveškega svetovnega dogajanja: Čas revolucije: Evropa 1789–1848, Čas kapitala: 1848–1875, Čas imperija: 1875–1914 ter avtorjeve biografije Zanimivi časi: Moje doživetje 20. stoletja, ki smo jih prav tako izdali pri Sophii. Skupaj s študijami Ellen Meiksins Wood, Perryja Andersona, Alexandra Rabinowitcha in Silvia Ponsa, ki smo jih izdali v zbirki Naprej! in jih prav tako priporočamo v branje, uokvirja refleksijo o kontekstih zgodovinskih in kulturnih dogajanj v 20. stoletju.

Druga, deloma prenovljena izdaja prihaja na knjižne police po skoraj desetih letih, ko je bila razprodana prva izdaja, in sicer z novim jezikovnim pregledom in novo oblikovno zasnovo, dodana pa je tudi spremna beseda dr. Boža Repeta.

Odzivi medijev – Bukla 141, Samo Ruglej, Recenzija Bukla