Knjiga velja za eno od temeljnih in prelomnih del ameriškega črnskega feminizma. Avtorica je v njej strnila ugotovitve svojega dolgoletnega družbenega delovanja in akademskih raziskav o strukturnem rasizmu. Posveča se patriarhatu, otrokom, kritični pedagogiki, razredu, spolu (predvsem temnopoltim ženskam in črnski maskulinosti), seksualnosti in ljubezni. Knjiga velja za prelomno zaradi teme (opredelitve črnskega feminizma in zlasti kritike apatije številnih belskih feministk glede vprašanja rasnega razlikovanja in diskriminacije) in zaradi metodologije. Slednjo danes poznamo pod imenom intersekcionalnost, upoštevanje presečišč med seksizmom, rasizmom in razrednostjo, katerih vzajemni učinki se ne seštevajo, temveč prepletajo v to, čemur avtorica pravi kapitalistični patriarhat, podprt z ideologijo rasne večvrednosti belcev. Knjiga povezuje avtoričine avtobiografske motive in njeno edinstveno emancipacijsko politiko, ki črpa iz več virov: italijanskega marksista Antonia Gramscija, ameriške abolicionistke Sojourner Truth, brazilskega pedagoga Paula Freireja, perujskega teologa Gustava Guitierreza, nemško-ameriškega psihologa Ericha Fromma, ameriške dramatičarke Lorraine Hansberry, vietnamskega meniha Thich Nhat Hanha, ameriškega pisca Jamesa Baldwina ter ameriških borcev za državljanske pravice Malcolma X-a in Martina Lutherja Kinga ml.
V prvih štirih poglavjih, ki so izrazito avtobiografski, spoznavamo sistemsko okolje avtoričinega odraščanja v revni družini na jugu rasno razdeljenih ZDA, o izkušnji izobraževanja v integrirani, a večinsko belski šoli, o skromnosti in pomoči revnim kot o družbenem korektivu, ki je v preteklosti blažil učinke (neo)liberalizma, o ekonomski odvisnosti poročenih gospodinj in nezaposlenih mater ter o posledicah, ki jih ima njihova podrejenost na vzgojo otrok; tu se avtorica sprašuje, česa si želijo temnopolti najstniki in kako se naučijo želeti prav to. V poglavju »Feminizem in razredna moč« razpravlja o rasizmu reformističnega feminizma v ZDA, v poglavju »Belska revščina: politika nevidnosti« pa o položaju t. i. »bele sodrge«, ki se kljub primerljivemu socialnemu položaju ostro loči od temnopoltih revnih. Gentrifikacijo obravnava v eseju »Razredne zahteve: nepremičninski rasizem«, svojo izkušnjo vertikalne mobilnosti, ki izpodbija predstavo, da je družbeno moč mogoče pridobiti samo na račun deprivilegiranih, pa opiše v poglavju »Prestopanje razrednih meja«. Knjigo zaključi s poglavjem »Življenje brez razredne hierarhije«.
Avtorica spremne besede je filozofinja, aktivistka in videoumetnica Marina Gržinić, ki knjigo umešča v zgodovino feminizma in v svetovnosistemski kontekst, obenem pa aktualizira glavni vidik knjige, razredno pozicijo. Analitično vzporeja avtoričino feministično formiranje v družbenopolitičnem okolju ZDA in svoje lastno formiranje v socialističnem okolju, v katerem je feminizem presegel liberalistično redukcijo na identitetne in spolne politike in se osredotočil na resnično emancipacijsko politiko. Posebno pozornost zato posveča razcepom v feminizmu, ki izvirajo iz temeljne razlike v izhodiščni poziciji in generirajo sistemski rasizem v svojih lastnih vrstah, in današnjemu družbenemu stanju.
