Izvirna študija prinaša izčrpno analizo strukturnega in institucionalnega rasizma. Z umeščanjem koncepta rase kot osrednjega analitičnega orodja za premišljevanje »postpolitičnega« globalnega prostora razčlenjuje mesto in vlogo tega nasilnega političnega konstrukta, ki ga ne smemo psihologistično zvajati na območje predsodkov, ampak je treba pokazati procese njegove naturalizacije – ne le v političnem življenju, ampak tudi v teoriji. Avtorica se osredotoča na načine, kako teorija konstrukt rase vključuje in normalizira, s tem pa obnavlja postopke rasizma. Izpisuje genealogijo strukturnega rasizma, kot se kaže v treh oblikah družbene produkcije – estetske, javne in politične –, ki so z zgodovinskega vidika vselej težile k ideji »celote«. Ta se kot taka konstruira tako, da »nečloveškost« nekaterih vzame za »normalno«. Na podlagi sistematičnega branja temeljnih del sodobne filozofije in novih teoretsko-filozofskih pozicij, zlasti s področja postkolonialnih in dekolonialnih študij, razgrinja preplet in posledice sistemov rasizma, oblasti, nasilja ter represivnih in ideoloških mehanizmov, ki jih imenuje režimi in delujejo tako, da proizvajajo meje in koncepte, ki so postali docela nejasni, obenem pa proizvajajo koncepte človeka in človeškega ter pojme, kot so subjekt, svoboda, suverenost, čas in prostor. Ti so vse prej kot to, kar smo dolgo časa verjeli, da so: subjekt kot politični agens, svoboda kot mobilnost ter čas in prostor kot prostor in možnost delovanja in življenja. S temi poudarki avtorica osvetljuje zamolčevane dele političnega mišljenja in delovanja ter kritično sooča predpostavke in pogoje sodobnih oblik emancipacije in subjektivacije, izprašuje epistemologijo Zahoda ter nastavlja nove perspektive preseganja »kolonialnega uma«. Poziva, da na novo premislimo »človeško«, in nakaže pogoje za možnosti mišljenja onkraj rasizirajoče globalne neoliberalne kapitalistične matrice moči in oblasti. Onkraj slednje gre »iskati« tudi sodobne možnosti političnega.